Ko sadite krompir, dodajte eno naravno sestavino: pomaga odganjati koloradskega hrošča

Vsako sezono je ista zgodba: takoj ko krompir vzklije, se pojavi njegova največja grožnja. Koloradski hrošč je tako agresiven škodljivec, da lahko rastlino popolnoma uniči, če se proti njemu ne ukrepa pravočasno. Glede na to, da lahko ena samica izleže do več tisoč jajčec, je jasno, da se ta žuželka širi z neverjetno hitrostjo.

Čeprav se pogosto uporabljajo kemična sredstva, se vse več ljudi odloča za naravne metode varstva rastlin. Te so prijaznejše do tal, koristnih žuželk in okolja, hkrati pa lahko ob pravilni uporabi zelo učinkovito zmanjšajo pojav škodljivcev.

Čebulni olupki kot naravna zaščita

Ena najpreprostejših rešitev se skriva v kuhinji – v trohnečih čebulnih olupkih, piše Krstarica.com. Namesto da jih zavržete, jih lahko uporabite pri sajenju krompirja. Njihov izraziti vonj namreč deluje odvračalno na koloradskega hrošča, saj mu otežuje iskanje gostiteljske rastline.

Pri sajenju krompirja lahko v vsako sadilno jamico dodate pest suhih čebulnih olupkov, neposredno ob gomolj. S tem ustvarite naravno "zaščitno cono", ki lahko zmanjša možnost napada v zgodnji fazi rasti.

Ko se olupki v zemlji postopoma razgrajujejo, sproščajo snovi z močnim vonjem, ki dodatno vplivajo na okolje okoli rastline. To lahko zmoti tako škodljivce v tleh kot tudi tiste, ki prihajajo od zunaj in iščejo mesto za odlaganje jajčec.

Dodatne rastline in naravni vonji

Podoben odvračalni učinek imajo tudi nekatere rastline, kot so hren, kamilica in fižol, ki jih lahko sadimo v bližino krompirja. Prav tako se v praksi pogosto uporablja bor, njegov vonj je za škodljivce neprijeten. Na vrtu lahko zato uporabimo zdrobljeno borovo skorjo ali pripravimo blago raztopino iz borovih iglic za zalivanje ali škropljenje tal.

Pomemben korak je tudi kolobarjenje

Ena osnovnih preventivnih metod proti koloradskemu hrošču je tudi kolobarjenje. Krompirja ni priporočljivo saditi na isto mesto vsaj štiri do pet let. S tem prekinemo življenjski cikel škodljivca, saj se ličinke, ki prezimijo v tleh, težje ponovno razvijejo v večje populacije.